O BELKI
Belka sodi med koconoge kure in je značilna za naše visokogorje. Je golobje velikosti in je edina vrsta ptice, ki v zimskem času povsem zamenja barvo perja in postane popolnoma bela. Samo na ta način lahko ostane neopažena na območjih visoko nad gozdno mejo, ki jih ne zapusti niti ob najhujših zimah. Več fotografij belke si lahko ogledate v fotogaleriji.
Pojavljanje v Sloveniji
Belka gnezdi v visokogorju Julijskih Alp, Karavank in Kamniško- Savinjskih Alp. Največ gnezditvenih podatkov je v pasu med 1800 in 2200 m n.v. Njena razširjenost se v Julijskih Alpah na jugovzhodu začne na Črni prsti (1844 m n.v.) in se zvezno razteza prek južnih bohinjskih gora in Krnskega pogorja do Hribaric in visokogorja okrog Triglava, kjer je glede na opazovanja tudi najbolj pogosta v Sloveniji. Med pomembnejša območja za belko v Julijskih Alpah štejemo še območje Kanina in Kaninskih podov, visokogorje okrog Jalovca, kjer so bile belke opazovane tudi na Mangrtu, Bavškem Grintavcu in Mojstrovkah, ter območje Kaninskih podov in Škrlatice. Zaradi nižjih nadmorskih višin se belka v Karavankah lokalno pojavlja le po najvišjih vrhovih. Največ opazovanj je z območja Belščice s Stolom in Vajnežem ter grebena Košute, najdemo pa jih tudi na drugih visokih vrhovih, kot so Kepa, Golica, Struška in precej oddaljena Peca, ki je skrajni SV rob njene razširjenosti v Sloveniji. V Kamniško-Savinjskih Alpah se belke zvezno pojavljajo le na osrednjem delu območja z Grintovcem na zahodu in Dleskovško planoto na vzhodu, zunaj tega območja pa je bila zabeležena še še na Storžiču in Raduhi. Omejujoč dejavnik razširjenosti belke so visokogorske goličave.
Življenski prostor
Belka naseljuje območja z mrzlim podnebjem, ki jih najde le v severni tundri in visokogorju. Najbolj ji ustrezajo močno skalovita območja z redko pritalno vegetacijo, kjer za kritje uporablja balvane in skalovje. Kritje pri belki sicer ni omejujoč dejavnik, zato se pogosto pojavlja tudi na goličavah brez skalovitih struktur, vedno pa so to območja brez grmovne in drevesne vegetacije in velikim deležem golih tal. Najpogostejša je predvsem na visokogorskih planotah in podih, kot so npr. Hribarice ali Kaninski podi. Bolj ji ustrezajo ravni predeli, med tem ko strmine uporablja predvsem pozimi, kjer zaradi plazenja snega pride do ustrezne hrane. Vegetacijsko ji najbolj ustrezajo skalnata travišča, rododendron in borovnica je ne motita, grmovni vegetaciji in pionirskim fazam gozda pa se izogiba.
Izbira gnezdišča
Belka za gnezdišča izbira predvsem območja, ki so najugodnejša z vidika odraščanja mladičev. To so navadno visokogorske trate. Izogiba se območjem z razbrazdanim terenom, polnih razpok in prelomov. Največ gnezd v Sloveniji je bilo najdenih na višini med 2000 in 2200 m n.v. Gnezdi na tleh, navadno v zavetju pritalnega rastlinja ali skale. Gnezdo je preprosta jamica na tleh, zaradi varovalne barve pa valečo samico le težko opazimo. Takoj po izvalitvi samica skupaj z mladiči zapusti gnezdo.
Ogroženost
Belka je ena od vrst, ki jo bo v Sloveniji močno prizadelo segrevanje ozračja. Zaradi višjih temperatur in dviga drevesne meje se bo primorana pomakniti v višje lege, zato se bo njen habitat močno skrčil. Belka že sedaj naseljuje predvsem vršne predele visokogorja, kjer je prostora malo, zato jo ogroža tudi širitev množičnega turizma na ta območja. Tu je vse manj miru zaradi vse bolj popularnega turnega smučanja tudi pozimi.
Zaradi podnebnih sprememb in posledično pomanjkanja snega se belke pogosto prebarvajo v belo že veliko pred začetkom pojavljanja snežne odeje v visokogorju.
Ali ste vedeli?
Belka je odlično prilagojena na življenje brez kritja. Poleti jo varuje sivo-rjavo grahasto perje, ki jo dobro prikriva tako tako na skalovju, kot traviščih. Pozimi pa postane snežno bela. Belki se uspe prebarvati s pomočjo tretje, jesenske golitve, ki je pri nas lastna smo tej vrsti. Spremeni pa se ne samo barva. Z močnejšim perjem na nogah se površina stopal izjemno poveča, kar posledično zmanjšuje udiranje v sneg. Primerjalno enaka površina stopala pri belki nosi dvakrat manjšo težo, kot pri sodobni poljski jerebici. Tudi kremplji so pozimi pri belki skoraj podvojene velikosti. Belka se sicer goli glede na temperature okolja, kljub temu pa lahko njena barva ne sovpada z barvo okolja. To se zgodi največkrat v toplih zimah z zapoznelim snegom. V takšnih primerih kopnih zim, se belke zatečejo na predele z belim skalovjem ali v kotanje, kjer leži slana ali ivje. Barvna usklajenost je torej pomembnejša od dostopnosti hrane.